Omemba: Breda Smolnikar

»Ves čas sem se upirala. Ves čas sem poskušala pripovedovati, da je literatura literatura in da jo je treba pustiti pri miru in da si ne dovolim, da nekdo posega v tisto, kar je moje.«

»A leto je dolgo, in če se je nekdo denimo oglasil februarja, sem bila nato spet vse leto sama.«

»Kjer bi se moja junaka prijela za roko, se objela, morda naredila še kaj drugega, sem pustila prazno, sem cenzurirala in ta knjiga ni bila prepovedana.«

»Bila je neverjetna.«

»In potem sem dobila nekoga, ki je zelo dobro čutil, kaj je dobro in kaj ne.«

»Pisatelji nekaj od tega imajo, da pa se zmeraj najdejo ljudje, ki s svojo pametjo posegajo v neke stvari.«

»Njeno ustvarjanje bi lahko opisali tudi kot vztrajen in neomajen boj za lastni umetniški izraz in svobodo pisanja, ki nikoli ne pristaja na nobene, ne osebne ne uredniške in ne ideološke, kompromise.«

»Jovanovićeve pesmi so kot rezime življenja, zapitek in črta pod obračunom, kot samo na videz preprosto sporočilo.«

»Upanje umre predzadnje.«

»Včasih si samo navadna ovca, ki protestira, ker so jo že prevečkrat ostrigli.«

»Koliko koncev tedna sem se dolgočasil z dripci, ki mi ni bilo zanje? Koliko let sem prespal? Kaj ostane, ko pod vse to povlečem črto in naredim končni račun?«